21 Feb Je babilonska ribica že tukaj?
Se spomnite babilonske ribice iz Štoparskega vodnika po galaksiji, majhnega pijavki podobnega stvora, ki si ga potisneš v uho in potem razumeš čisto vsak jezik v galaksiji? Ribica se hrani z možganskimi valovi, ne od tega, ki jo ima v ušesu, ampak od vseh, ki govorijo okoli njega. Potem pa to energijo prebavi in jo izloči v možgane nosilca v obliki prevodov.
In Babilonska ribica se je imenoval tudi najstarejši Yahoojev brezplačni spletni prevajalnik iz davnega leta 1997. Danes pa si včasih pomagamo s prevajalcem Bing Translator in Google Translate, ki sta se v primerjavi z Babel Fish ogromno naučila.
Digitalna orodja s pomočjo napredne umetne inteligence prevajajo napisane in izgovorjene besede, včasih pa jim uspe ujeti tudi pomen in celo mnenjske odtenke sporočil. To počnejo vedno uspešneje in natančneje.
A človek se že zelo dolgo časa trudi najti način, kako enostavno prebiti mejo med jeziki, ki nam jih je po 1. Mojzesovi knjigi bog zamešal, ker smo se mu hoteli preveč približati — ko so ljudje gradili stolp do neba, je bog, ko je videl, kaj počnejo, rekel: “Dajmo, stopimo dol in tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo več razumeli govorice drug drugega!” (1 Mz 11,1-9).
Prve ideje o strojnem prevajanju so se pojavile že v devetem stoletju, ko je arabski filozof, matematik in kriptograf Al-Kindi razvil nekakšno tehniko sistemskega prevajanja s pomočjo frekvenčne in kriptoanalize ter verjetnosti in statistike.
V 17. stoletju je René Descartes razmišljal o nekakšnem univerzalnem jeziku, ki bi iste ideje iz različnih jezikov povezal z istimi znaki.
Zamisel o uporabi računalnikov pri prevajanju pa sta sredi 20. stoletja istočasno dobila britanski elektroinženir in računalniški strokovnjak Andrew Donald Booth ter ameriški matematk Warren Weaver. Prvi je razvil računalnik APE(X)C, s katerim so leta 1954 pripravili prve prevode iz angleščine v francoščino. Drugi pa je napisal pomemben memorandum s preprostim naslovom Translation, s katerim je želel predstaviti metode, ki upoštevajo širši kontekst besedila, in zato po uspešnosti presegajo klasično metodo prevajanja po posameznih besedah, ki imajo lahko toliko različnih pomenov. Upošteval je zmožnost računalnika, da bi na podlagi premis iz izvornega jezika sklepal logične zaključke v ciljnem jeziku. Nadalje je skušal uporabiti kriptografijo, pri čemer bi izvorni jezik vzel preprosto kot zakodirano različico angleškega besedila. In na koncu je poudaril, da imajo prav vsi jeziki pod površjem nekaj skupnega. S tem dokumentom je za sabo potegnil celo serijo raziskav.
Nekako v tem času je lingvist in računalniški strokovnjak David Glen Hays že pisal o računalniško podprtem prevajanju.
Razlika med strojnim (MT) in računalniško podprtim prevajanjem (CAT) je v tem, da pri strojnem prevajanju računalniški program besedilo analizira in prevede brez človekovega posredovanja, med tem ko računalniško podprto prevajanje poteka s pomočjo pomnilnika prevodov, ki že prevedene enote shrani in jih naslednjič ponovno uporabi.
Strojno prevajanje je s preskokom s statističnih analiz na nevronske mreže, ki skušajo posnemati človeške možgane, doseglo velik napredek v delu z jezikom — če so prve skušale razumeti obstoječa pravila, da bi ugotovile odnos me izvornim in ciljnim jezikom, skušajo slednje razumeti sobesedilo in pravilno predvideti ustrezen izbor besed. Tako se prevajanje z nevronskimi mrežami poleg pomena trudi dojeti tudi namen in ton sporočila, da bi ju preneslo v ciljno besedilo.
Je torej umetna inteligenca dosegla raven, ko prevajalec ni več potreben? Ne še in je še nekaj časa ne bo — na koncu je le človek tisti, ki komunicira z drugimi ljudmi, pri čemer je potrebna velika mera posluha in empatije, zato se za poklic prevajalca in lektorja zaenkrat še ni bati.
Potrebujete prevod iz katerega od svetovnih jezikov v slovenščino ali obratno? Kaj pa simultano ali konsekutivno tolmačenje? Pokličite 02 252 45 98 ali nam pišite na info@prevajanje-prelest.si in pripravili vam bomo ponudbo.
Sorry, the comment form is closed at this time.